TELEFON
Vzporedno z vzponom telegrafije se je vse bolj začela razvijati tudi telefonija. O njej je že v drugi polovici 17. Stoletja razmišljal Robert Hooke (1635 – 1703), ki je zapisal: »Ugotovil sem, da se lahko preko nategnjene žice prenese govor na razdaljo okoli 200 metrov, vendar pa ni izključeno, da se nekaj takega ne bi moglo izvesti tudi na desetkrat daljši razdalji.« Njegova ideja seveda v tistem času še ni bila izvedljiva, znanstvenikom pa nikakor ni dala miru; sadovi njihovih raziskovanj so se pokazali šele dobrih 100 let kasneje.
Prvo pravo usmeritev znanstvenikom, ki so tedaj delali na tem področju, pa je leta 1854 podal Charles Bourseulles (1829 - 1912). »Predstavljajte si, da nekdo govori proti upogljivi plošči, ki bi zaradi akustično mehaničnega nihanja vključevala in prekinjala tok galvanske baterije, in bi na drugem mestu sprožila enako nihanje.«
Mnogi fiziki so v svojih laboratorijih poskušali in poskušali, prvi praktični poskus prenosa človekovega govora s pomočjo električnega toka pa je leta 1861 izvedel Filipu Reissu. Oddajnik je imel obliko lijakastega trobila. Dno je bilo prekrito s kožo živalskega mehurja, na katero je bil pritrjen platinast kontakt, ki je pri zvočnem valovanju povzročil vklapljanje električnega toka prek prožnih kontaktov. Sprejemnik je bil sestavljen iz elektromagneta in membrane iz mehke tanke železne pločevine, ki je nihala v ritmu spreminjajočega elektromagneta in tako povzročila zvočno valovanje. Ker pa je Reissov telefon le redko uspešno prenesel besedo, so nanj kmalu pozabili.
14. februarja 1876 je Aleksander Graham Bell po večletnih naporih svoj izum – telefon – predstavil patentnemu uradu v Washingtonu. Istega dne, toda dve uri kasneje kot Bell, je svoj patent za telefon vložil tudi Elish Gray. Ta je bil sestavljen iz sprejemnika, ki je bil podoben Bellovemu, za oddajnik pa je uporabil tekočinski mikrofon. Patent so dodelili Bellu. Njegova naprava je bila zgrajena tako, da je oddajnik služil tudi kot sprejemnik. Na trajnem magnetu je bila nameščena tuljava iz bakrene izolirane žice, pred njim pa je bila membrana iz tanke železne pločevine. Ko je membrana zaradi zvočnega valovanja zanihala, se je spreminjala jakost magnetnega polja. V navitju tuljave se je inducirala električna napetost, ki je v sprejemniku povzročila električni tok, ki je okrepil ali oslabil magnetno polje trajnega magneta. Posledica tega je bilo nihanje železne membrane, kar v praksi pomeni prenos govora. Prve besede, ki so se razločno prenesle po Bellovemu telefonu 10. Marca 1876, so bile namenjene Bellovemu sodelavcu: »Mr Watston, come here. I want you!« Na svojih predavanjih je Bell razlagal, da so bili njegovi poskusi neuspešni, dokler je uporabljal naprave, ki prekinjajo tok – uspelo mu je, ko je pričel uporabljati spreminjajoče tokove, in v tem je tudi razlika med Reissovim in Bellovim telefonom. Zanimivo pa je, da je bilo izhodišče za izum telefona tako pri Reissu kot pri Bellu proučevaje delovanja človeškega ušesa. Bell je svoj telefon večkrat izpopolni; leta 1877 mu je uspelo telefonirati na razdalji 30 km.
Leto kasneje je David Hughes izumil prvi ogljeni stični mikrofon. Pri tem mikrofonu ogljene palice stojijo rahlo vpete med seboj, vse skupaj pa stoji na membrani, ki se trese in z njo tudi palice, ki s tem spreminjajo upornost. Hughes svojega izuma ni patentiral, kasneje pa je bil še večkrat izboljšan. Tomas Edison je istega leta predlagal, naj se Hughesov ogljeni mikrofon uporabi kot oddajnik, za sprejemnik pa ostane Bellova slušalka. Edison je prvi uporabil transformator (indukcijsko tuljavo) med telefonom in prenosno linijo, s tem pa sta se razdalja in kvaliteta govora močno povečala. Dodatno so k izboljšanju dometa telefonskih pogovorov pripomogle posebne tuljave, ki jih je leta 1899 izumil Mihajlo Pupin – Pupinove tuljave. Leta 1910 pa je Lee De Forest izumil elektronko, ki je omogočila neomejen domet telefona. Na slovenskih tleh je leta 1877 ravnateljstvo višje realke v Ljubljani kupilo telefon in v pisarni deželnega predsednika napravo preizkusilo. Štiri leta kasneje je Ljubljana dobila prvo telefonsko linijo dolgo 140 metrov – napeljal si jo je Albert Samassa med tovarno in svojim uradom. Leta 1892 je bila preko Ljubljane vzpostavljena prva medkrajevna telefonska zveza Dunaj – Trst.
|
